Kako daleč je leto 1975?

Če mislite na etnologijo, ni daleč, ker je z menoj tu in zdaj, z etnologi ali brez njih, ker zadnjih 20 let preučujem etnogenezo Slovencev. Dvema Alenkama s Koroške sem hvaležna, da sta me seznanili s patrom Ivanom Tomažičem, ki me je uvedel v krog preučevalcev izvora Slovencev in sem leta 2005 napisala prvi prispevek na to temo. Neodvisni raziskovalci so to vprašanje ponovno odprli pred štiridesetimi leti, nabralo se je že lepo število monografij in zbornikov, a etnologi v inštitucijah o tem vztrajno molčijo. Vprašanje je, zakaj bi bili moji pogledi komu trn v peti, saj Slovenci iz starega veka menda ne morejo nikogar ogroziti.

Če bi lahko čas zavrteli nazaj, kaj bi danes naredili drugače?

Časa še ne znam zavrteti nazaj, zato velja italijanski pregovor Acqua passata non macina piú - Pretekla voda ne melje več, kar pomeni, da tako kot voda, ki teče pod mlinskim kolesom, ne pride več nazaj, tudi čas, ki mineva, in se priložnosti, ki jih prinaša, ne povrnejo več. Bi bilo pa zame gotovo bolje, če bi šla že leta 1975 s fakultete in iz Ljubljane in bi se zaposlila v Celju, ne pa v Kopru. Celje je knežje mesto in bi moralo biti naša prestolnica po osamosvojitvi leta 1991, če ne že prej.

Kaj Vas je takrat še za nekaj let zadržalo na fakulteti?

Na Poljskem, kjer sem bila na študijskem izpopolnjevanju, sem se spoznala z drugačno etnologijo, kot je bila pri nas in tudi z drugačnim, spoštljivim odnosom med kolegi in zelo vljudnim obnašanjem. A tudi pri nas je leta 1975 kazalo, da bo slovenska etnologija, da bom bolj natančna, narodopisje in narodoslovje Slovencev, dobilo nov zagon. V raziskovalni skupnosti slovenskih etnologov smo začeli pripravljati Vprašalnice za Topografijo slovenskega etničnega ozemlja, ki so zajemale vsa vprašanja o življenju in kulturi Slovencev, kot smo tedaj razumeli področje etnologije. Pri teh vprašalnicah so sodelovali etnologi iz vseh etnoloških ustanov, ne glede na politično pripadnost ali ideološko usmeritev.

Kdo so bili glavni pobudniki ustanovitve Slovenskega etnološkega društva?

Bilo nas je kar nekaj, najmanj pa tistih deset ustanovnih članov, ki smo delovali v obeh tedanjih društvih. Kako je bilo z letošnjo proslavitvijo 50. letnice Slovenskega etnološkega društva, ki je bila 22. oktobra, in podelitvijo priznanj desetim ustanovnim članom, da postanejo častni člani, pa sem napisala v dveh pismih predsednici in izvršnemu odboru, dne 23. 10. 2025 in 27. 10. 2025.

Zakaj je Slovenija potrebovala svoje etnološko društvo?

Prej sta združevala etnologe podružnica Etnološkega društva Jugoslavije in Slovensko etnografsko društvo. Obe društvi, etnologov in folkloristov, sta imeli sedež v Beogradu, kjer so imeli Srbi prevladujoč vpliv. Po novem zakonu o društvih, ki je sledil novi jugoslovanski ustavi, je bil večji poudarek na nacionalnosti in samostojnosti republik, zato ime Slovensko etnološko društvo. Nekateri so se takrat še zavedali, kaj je potrebno za obstoj naroda – slovenskega naroda.

Kako so se na ustanovitev Slovenskega etnološkega društva odzvala ostala strokovna društva takratne države in politika?

Ustanovitev republiških društev je imelo državno in politično podporo, zato smo slovensko etnološko društvo tedaj ustanovili. Namen nekaterih, vsaj zase to vem, pa je bil poleg v »nacionalnem pogledu samostojne in neodvisne poti« društva, tudi povezovanje članov dveh dotedanjih društev, ki so se oboji ukvarjali z etnologijo, bili pa so ideološko različni.

Je bilo povezovanje splošen pojav v takratni družbi in kaj je od tega ostalo danes?

Takrat še ni bilo filozofsko sociološkega razglabljanja o spravi, ker smo bili vsaj v mlajši generaciji že spravljeni. Ko pa so po letu 1991 začeli politiki s spravnimi slovesnostmi, potem pa še postavljanje megalitov v središče Ljubljane, je to pomenilo ravno obratno, to je ponovno in še globljo delitev slovenskega naroda. To namerno delitev tudi po tridesetih letih nadaljuje mlajša generacija, ki vodi politiko Ministrstva za kulturo, saj je ukinilo Muzej slovenske osamosvojitve.

Ljubljana in z njo vsa akademska srenja, ki menda »izobražuje in ustvarja vrhunske izobraženke in izobražence z odprtim in kritičnim mišljenjem na področju humanistike«, kar objavlja Filozofska fakulteta na spletni strani, ni dosegla še niti tiste stopnje, ki jo je dosegel človek pred mnogimi tisočletji, ko je začel pokopavati svoje mrtve, kar je bil prvi znak omike. Ljubljana ne zmore pokopati mrtvih, ki so bili žrtve v povojnih pobojih, pa ne samo tistih, partija tudi za svoje ni poskrbela, da bi vedeli, kako so končali. Sorodniki še do danes ne vemo, kje, kdaj in kako je umrl moj stric, čeprav je dobil spomenico iz leta 1941. Radi pa izločijo, da ne rečem pokopljejo, pa žive, ki mislijo drugače, kot oni.

Kdaj smo zašli?

Vsaj po letu 1991, če ne že prej, že po prvi svetovni vojni. Pa ne samo društvo, tudi vloga drugih etnoloških inštitucij bi se morala spremeniti v prid večjega poudarka na narodni etnologiji, to pomeni etnologiji Slovencev, na podlagi vprašalnic, ki smo jih tedaj zasnovali, kot vodilo za nadaljnje raziskovanje gmotne, družbene in duhovne kulture. Vsaj tako sva s kolegom Zmagom Šmitkom razumela etnologijo in zasnovala po njih projekt Vitanje. A kaj, ko dr. Slavko Kremenšek in Janez Bogataj etnologije nista razumela tako in sta sestavila nek nov vprašalnik za topografijo, po katerem je kolega Zmago Šmitek napisal Topografijo občine Kočevje. In za ta novi koncept etnologije sem na predstavitvi knjižice javno povedala, da ni tak, kot je zasnovan v vprašalnicah, ker je bil preveč površen, in se vanj nisem hotela vključiti.

V monografiji Vitanja smo namreč zasnovali raziskavo krajevno in časovno določeno, znotraj tega pa postavili družbeno sestavo in kulturne sestavine. Torej smo hoteli poglobljeno sliko dogajanja z vidika etnologije na izbranem primeru. In pokazala so se zelo zanimiva razmerja med Slovenci in Nemci, bogatimi in revnimi, slovensko politiko nasproti nemški, krepitev slovenske narodne zavesti, nasproti nemški osvajalski politiki. Od tu moje zanimanje za politiko in razumevanje pomena politike za vsakdanje življenje. To, kar je govorila moja mama, da je politika vsakdanji kruh, pa tega prej nisem razumela.

Kako se je in kako bi se morala spremeniti vloga Slovenskega etnološkega društva po osamosvojitvi leta 1991?

Etnologi smo imeli po letu 1991 enkratno priložnost, da bi zasnovali raziskave o prejšnjem načinu življenja v socialistični družbeni ureditvi, v primerjavi s spremembami, ki jih je prinesla nova, kapitalistično liberalna družbena ureditev. Podelitev državljanstva številnim priseljencem iz drugih bivših jugoslovanskih republik v novo nastali državi Sloveniji je bila tudi priložnost za raziskave o vplivu in razširjenju - nekdaj naj bi bile to predvsem bizantinsko orientalske značilnosti, kot so zvijačnost, zahrbtnost, oholost in nadutost - ki pa so sedaj pod imenom manipuliranje in lažne novice splošno razširjene – vrednot, kot so poštenost, resnicoljubnost in odkritost. Nekdo je to slikovito opisal, ko je rekel, da namesto tega, da bi slovenizirali Balkance, so oni balkanizirali Slovenijo, tudi s trubači ob novem letu. Več kot očiten primerek je ljubljanski župan, ki bo, če že ni, z drekom okužil pitno vodo, ker mu do sedaj tega in še marsičesa škodljivega za Slovence in slovensko kulturo npr. namere o garaži pod Plečnikovo tržnico, niso znali, zmogli ali hoteli preprečiti.

Na oddelku za etnologijo so po letu 1990 raje podlegli nosilcem angloameriškega vpliva in dodali etnologiji kulturno antropologijo, čeprav je že bila na FDV, zdaj se to imenuje kulturologija, vse s ciljem, da raziskovanje slovenske kulture, poudarjam narodne, ne bi bilo več v ospredju, kar pa jo je še ostalo, je šla v predvsem v aplikativno in ne v znanstveno smer. Pomanjkanje zavedanja o pomenu nacionalnih ved za obstoj naroda, kaže na nepoznavanje razlik o izvoru, vlogi in vsebini med slovenskim narodoslovjem ter angloameriško kulturno in socialno antropologijo. Angloameriška socialna in kulturna antropologija sta bili predvsem v službi osvajalskih in imperialnih interesov, ki jih imata ZDA in VB in služita globalnim interesom svetovnih korporacij in drugih vplivnih inštitucij in združb. Ali je bil ta dodatek kulturne antropologije oddelku za etnologijo naključen ali nameren, lahko sklepamo in projektov in del, ki nastajajo v okviru oddelka in tudi iz nastopa na zboru članov Slovenskega etnološkega društva, dne 19. marca 2025.

Kakšno je bilo vplivno območje Slovenskega etnološkega društva v času Vašega prvega mandata (1975-1979) in kakšno v času Vašega zadnjega mandata (1997-2001)?

V prvem in drugem mandatu sem se trudila za povezovanje etnologov različnih strokovnih pogledov in ideoloških usmeritev, čeprav na oddelku niso vsi tako delovali in so hoteli oddelek usmeriti samo v delavsko in mestno kulturo, pač v skladu s tedanjo politiko socializma, v katerem naj bi bil delavski razred vodilni. Temu sem nasprotovala in sem vztrajala, da bi morali raziskovati v enaki meri tudi kmečko kulturo. Ta težnja z vsiljevanjem koncepta etnologije, ki je na oddelku, se je nadaljevala in se kaže tudi sedaj, ker niso razumeli ali pa niso hoteli vedeti, da je društvo namenjeno povezovanju in soočenju različnih pogledov, usmeritev in dognanj v stroki, ne pa vsiljevanje svojih mnenj in stališč drugim, tudi z diskreditiranjem in zlonamernimi obtožbami, kar se je dogodilo letos.

Kaj v resnici sporoča vabilo, ki ga Slovenski etnografski muzej oblikuje, objavi in pošlje samo v angleškem jeziku?

Ko praznujemo Dan reformacije, otroke tedaj silijo v praznovanje uvožene noči čarovnic, je več kot očitno, da večina niti ne ve, kaj je pomenila prva slovenska tiskana knjiga za narod. Pačenje lepega slovenskega jezika z angleškimi tujkami je postalo vsesplošno razširjeno, ne samo med mladimi, ampak tudi med starejšimi, ki bi jim pripisala več zdrave pameti in samozavesti. S tem se govorci zavedno ali nezavedno prostovoljno podrejajo novemu gospodarju. Vse to je v duhu »Koristi« (Interesa) in »Češčenja gospodarja« (Kulta), ki hoče zavladati človeškemu umu in ljudi narediti še bolj poslušne, kot so že sedaj ter jih narediti za robote brez duše. Ali oni o tem sploh kaj razmišljajo, me zelo zanima.

V bivši Jugoslaviji so nam vsiljevali srbohrvaški jezik, v preteklosti pa še druge. Z angleščino pa so začeli takoj po osamosvojitvi, ko sem bila na nekem strokovnem srečanju, mislim, da je bilo v hotelu Lev, ko se je ljubljanska akademska srenja že začela prilizovati tujcem in govoriti samo angleško, pač kompleks manjvrednosti, večno hlapčevstvo. Bila sem besna in sem na ulici slučajno srečala prof. dr. Bredo Pogorelec in jo vprašala kaj bodo naredili slovenisti, ne slavisti. Potem je uspela, da so ustanovili najprej Delovno skupino DZ RS za področje jezikovnega načrtovanja in jezikovno politiko, ki ji je predsedovala, nato pa Urad Vlade RS za slovenski jezik, kaj od tega je ostalo, je dokaz tudi vabilo, o katerem je govora.

Večkrat sem protestirala proti takemu ravnanju, ki kaže na popolno pomanjkanje samozavesti, da o tem, da kršijo ustavo, niti ne govorim. Pa saj verjetno niti ne vedo, kaj piše v zakonu, kaj je ustava in kaj lastna država. V 11. členu Ustave RS jasno piše: »Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina«, v angleščini pa, morda bodo to razumeli: «The official language in Slovenia is Slovene«. Ko so nas leta 1990 vprašali, ali hočemo samostojno Slovenijo, nas ne takrat niti pozneje ni nihče vprašal, ali hočemo biti tudi angloameriška kolonija z uradnim, javnim angleškim jezikom.

Ko smo s kolegi iz Maribora in Trsta organizirali mednarodne arhivske konference v Trstu in sem tam imela referate, sem govorila slovensko, tudi ko sem predsedovala, ker so bili jeziki na konferenci italijanski, slovenski in angleški in je bilo poskrbljeno za prevajanje. Ne pa tako, kot je bilo v Poreču, kjer sem govorila slovensko nekaj Ljubljančanom in Istranom, sploh ne vem če je bilo kaj tujcev, pa so me kolegi iz Oddelka za etnologijo hoteli odstaviti z mesta predsednice Slovenskega etnološkega društva. Pa ne vem ali samo zaradi slovenskega jezika ali predvsem zaradi mojega stališča glede meje s Hrvaško v Istri, ki je bilo seveda nasprotno tistemu ljubljanskemu, ko so verjetno že vso slovensko zemljo in morje zabarantali.

Si narod piše sodbo sam?

Kolikor poznam slovensko zgodovino, si je ne piše sam, pišejo mu jo drugi bolj v slabem, kot v dobrem. Veliko pa je odvisno od državnih voditeljev in razumnikov (intelektualcev) t. im. strokovnjakov, ki za politiki stojijo. Od obojih je odvisno, koliko razumejo in vedo, kaj je dolgoročno dobro za narod in državo in kdo ter kako vodi svetovno politiko. Vse pa kaže, da nismo imeli vedno dovolj državotvornih politikov in politično ozaveščenih razumnikov s slovensko narodno zavestjo.

Je slednje botrovalo tudi letošnjim odločitvam Slovenskega etnološkega društva?

Letošnje dogajanje v Slovenskem etnološkem društvu je le eden od odsevov stanja v družbi. Nacionalist je za tiste, ki so me na zboru članov Slovenskega etnološkega društva tako označili, nekaj najslabšega, škodljivega in nevarnega. Mogoče mi bodo etnologi še razložili, v katero kategorijo stereotipov to spada: med tiste kot Cigan, peder, počepača, ali v kategorijo fašist, janšist, komunist. Pri tem seveda ne ločijo med pojmoma nacionalist in šovinist. Biti domoljub, rodoljub, narodnjak, nacionalist pomeni vrednoto in pripadnost narodni skupnosti, v kateri živiš, delaš v prid tej skupnosti in državi Sloveniji, ki je predvsem država Slovencev.

Izr. prof. dr. Miha Kozorog in doc. dr. Ana Svetel sta bila, poleg nekaterih drugih, na zboru članov, dne 19. marca 2025 proti, da mi Slovensko etnološko društvo podeli častno članstvo, kot ustanovni članici društva, in za delovanje kot prvi predsednici v letih od 1975 do 1979 in predsednici v letih od 1997 do 2001. Kot sem izvedela, je bil razlog za negativno oceno mojega društvenega delovanja oznaka, da sem nacionalistka, kar je po njihovem negativna kategorija, in še politično sporna, ker sem nastopila kot kandidatka na listi zunajparlamentarne politične stranke - Gibanje Zedinjena Slovenija, ki jo vodi Andrej Šiško. V društvu s takimi ocenami delijo člane na prave in neprave, naše in ne - naše, leve in desne, kar z etnologijo in društvom nima nobene zveze.

Je vse politika?

Seveda. Delovati v politiki za nekatere ni sprejemljivo, da počnemo to mi, ki nas za to niso določili, pa še zlasti ne. Saj mi je neki tovariš prišel povedat takrat, ko me niso potrdili za direktorico Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru, ki sem ga ustanovila, da so zame že, ko sem bila v šoli določili, da ne bom za politiko, ker sem preveč svojeglava, za druge sem bila nepredvidljiva, tretji, visoki državni uradnik, me je pred leti posvaril, da sem s svojim delovanjem prenekaterim stopila na žulj.

V ZRS Koper so po mojem odhodu takoj spremenili usmeritev inštituta v multikulturo, zato tudi mojega projekta Slovenci v Istri, tem je bil namenjen inštitut, niso sprejeli. Ko mi je sodelavec inštituta to prišel povedat, mi je rekel »Tanti nemici, tanto onore« - Veliko sovražnikov, velika čast. Časti več kot preveč, tudi brez častnega članstva. Ne bom ugibala, kaj je moje cenjene kolege letos navedlo k taki jezi in sovraštvu, ko so slišali moje ime. Upam, da ne delajo po naročilu »stricev iz ozadja«, morda pa recenzentov, ki pišejo ocene za napredovanje in projekte. Tega ne bom ugibala, da mi ne bodo pripisali še širjenje kakšne »teorije zarote«.

A dober glas seže v deveto vas in tako je prišel ta glas, da sem nacionalistka, tudi v provincialno obmorsko vas. Prijateljico po rodu iz okolice Varaždina, s katero hodim na kavo, je neka znanka vprašala, ali ve, s kom se druži: »Ona je nacionalistka«, skratka nekaj takega, kot da je to kužno.

Mene ne moti in ne pišem uničujočih ocen, še ne, če moji kolegi pišejo o kavi z mlekom ali brez in o kranjski klobasi z zeljem ali z repo. Mene pač zanimajo domorodci ob severnem Jadranu, Slovenci in slovenski narod, kot zanimajo nekoga drugega domorodci na Papua Nova Gvineja.

Je "dom" v modernih časih sploh še kategorija?

Kakor za koga, odvisno od pripadnosti plemenu nomadov in bojevnikov ali plemenu kmetov. Prvi vandrajo po svetu in mislijo, da je njihovo vse, kamor stopijo, zato navadno plenijo, ali da bom vljudna, si prisvajajo, vse kar najdejo. Drugi so poljedelci, ki so stalno naseljeni, obdelujejo zemljo in pridelujejo hrano. Moji predniki so bili slovenski kmetje, ponosna sem, da sem Slovenka in ne vem, zakaj bi častila vso zahodnjaško navlako, ki so jo navlekli v Slovenijo po letu 1991, da je mnogokrat kot sračje gnezdo in deluje kot tujerodne invazivne rastline in živali, ki škodijo naravi. Prelepa slovenska ljudska pesem Polje, kdo bo tebe ljubil, zelo preroško izraža čutenje in pripadnost tej zemlji.

Po zahodnjaškem diktatu naj bi Sloveni prišli k obalam Jadranskega morja šele v 6. stol. n. št. in to iz močvirij za Karpati. Kako daleč v preteklost segajo imena Sloven, Slovenec, slovenski narod in domorodec in kako obsežna je bila nekdaj Slovenija, odkriva Andrej Šiško z navajanjem številnih virov in literature. Njegove ugotovitve so popolnoma drugačne, kot jih širita o Slovencih etnolog prof. dr. Božidar Jezernik in zgodovinar, tudi predsednik SAZU akademik dr. Peter Štih. Nekateri še ločimo med političnim programom Zedinjena Slovenija iz sredine 19. stoletja in nastankom slovenskega naroda, ki je bil mnogo stoletij pred tem. Nastanek evropskih narodov pisci Zgodovine človeštva postavljajo v čas po razpadu Rimskega imperija in zakaj bi bila zgodovina Slovenov drugačna. Kar je pa še huje, Andrej Šiško je napisal, kolikor denarja je bilo porabljenega za projekt Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu, ki ga je vodil prof. dr. Božidar Jezernik.

Če ti »vrhunski izobraženci« s Filozofske fakultete vedo, da znanost ni statična, sicer je dogma, potem morda tudi vedo, da je poleg dosedanje teorije o poznem prihodu Slovenov, napačno imenovanih »Slovanov« v Evropi v 6. stol. n. št., tudi trajnostna teorija o izvoru Indoevropejcev, to je domorodna teorija o evropskih narodih, tudi Slovenov, o čemer že pišejo Slovaki, Poljaki in še kdo. Ali se na oddelku morda bojijo, da bi študentje etnologije in širša javnost slišala še kaj drugega, razen uradne verzije, ki jo predavajo po univerzah. Za katere nagrade že gre.

Kaj nas najbolj ogroža?

Človeška neumnost, ki je neskončna, pa kot sedaj berem v knjigi Karla Gržana Kako misliti ta svet drugače, je to predvsem inteligenca vezana na zlobo.

Kje je slovenski "bermudski trikotnik"?

Če mislite tisti vrtinec v morju, ki požira ladje in letala, je to tisti del Ljubljane, ki stalno deli Slovence in ki uničuje vse kar je slovensko. Na temelju rimske postojanke, pač ni mogla zrasti slovenska prestolnica, ki bi združevala Slovence. Pa saj v Ljubljani niti ne vedo, da so bili Rimljani osvajalci, plenilci, saj so praznovali 2000 let rimske Emone. To je enako, kot da bi slavili prihod italijanskih fašističnih okupatorjev leta 1941. Ampak oni tega ne razumejo, saj je rimskemu imperiju namenjenih v učbeniku za gimnazije več kot 100 strani, domorodce na Slovenskem pa komaj omenijo.

V učbenikih in v novem učnem načrtu namenjajo tudi za druga zgodovinska obdobja tuji zgodovini dvakrat več prostora kot slovenski. Zato podpiram Andreja Šiškota pri njegovem raziskovalnem in znanstvenem delu, ker odkriva do sedaj zamolčano, prikrito in prepovedano zgodovino Slovenov, Slovencev in nekdanji obseg Slovenije in je o tem napisal že pet obsežnih knjig. Od nekdanjih slovenskih dežel je sedaj ostalo le bore malo, sploh pa verjetno niso slišali za Kraljestvo Slovenije, ki ga opisuje v delu Anton Vramec in Slovenci, za katero bi si zaslužil doktorat; samo vprašanje je, če je v Sloveniji univerza, ki bi se mu ga upala podeliti. Slovenci naj bi imeli bolj razvito deželno zavest, kot slovensko narodno, zato naj bi se Ljubljana upirala uvedbi pokrajin in še zlasti po nekdanjih zgodovinskih imenih dežel: Kranjska, Koroška, Štajerska, Goriška, Istra.

A Ljubljana se ni do zdaj izkazala za povezovalno silo Slovencev, saj še razprodaje svojega narodnega in državnega ozemlja in morja znotraj države ni znala in hotela zavarovati pred razprodajo sosedom. Tudi številnih obdelovalnih kmetijskih zemljišč ni znala zavarovati pred gradnjo premnogih tujih trgovskih centrov in tovarniških hal z kdo ve katerimi lastniki multinacionalk. Pa se mi je novinarka Dela posmehovala, da ustanavljam kmetijske šole, ko sem bila državna sekretarka na ministrstvu. Ko mi je uradnica to pokazala, sem jo vprašala: Kaj bomo pa jedli? Kmet je bil in je še vedno za »jaro mestno gospodo« zmerljivka in tudi današnja politika se ne zaveda pomena lastne pridelave zdrave hrane. Ali kaj od te nekdanje in sedanje slovenske ljudske kulture etnologe sploh še zanima, pa je že drugo vprašanje.

50 let je polovica nekega stoletja za preživele. Kakšne možnosti ima Slovensko etnološko društvo?

Tako kot je, nikakršne in je bolje, da ga takoj ukinejo, saj še verodostojnega in pravno veljavnega zapisnika nisem dobila od njih. Vse, kar so mi poslali, je bil osnutek od osnutka z olepševanjem besedila in skrivanja imen. Predsednica Slovenskega etnološkega društva, dr. Tanja Roženbergar, je napisala, da ničesar ne prikriva, ker da to ni policijski zapisnik. Prav to je policijski način, ko javnosti prikrivajo imena napadalcev, posiljevalcev in morilcev, tudi njihovo narodno poreklo, vse v duhu varovanja osebnih podatkov. A društvo po zakonu in statutu mora delovati javno. Zato mora biti članom javno dostopno, kdo je rekel, kaj in zakaj, še zlasti, ko gre za podeljevanje častnega članstva. V zapisniku piše, da »so nekateri mlajši člani predvsem iz OEIKA imeli pripombe glede njene strokovne usmeritve, ki ni v skladu z usmeritvami Oddelka in njene prejšnje in zdajšnje politične pripadnosti«. Predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo izr. prof. dr. Mateja Habinc je napisala, da to ni stališče oddelka. Kdo tu ne piše po resnici?

Ne vem, od kdaj spadata drugačna strokovna usmeritev in politična pripadnost med negativne kategorije in kdo je določil v Slovenskem etnološkem društvu kriterije za take ocene, kaj so ti »negativni razmisleki«. Ali ni to ponovno uvajanje diskreditiranja, ki je bilo razširjeno v nekih drugih preteklih časih in kaže na to, da so pravi nasprotniki na oddelku in v ozadju, mlajši kolegi pa so samo njihovo orodje. Ali naj se pri morebitnem naslednjem srečanju s skupino etnologov, ki so bili na zboru članov, bojim kamenjanja in si omislim spremstvo osebne garde, morda Slovenske varde? V naših časih smo k ostarelemu profesorju hodili na vljudnostne obiske in ga nismo klevetali po občnih zborih.

Na zboru članov so predlagali odložitev glasovanja za moje častno članstvo na kasnejši čas, morda po smrti, kdo bi vedel, saj tudi Prešernove nagrade za življenjsko delo podeljujejo tik pred smrtjo ali celo po njej, če jim kandidat prej uide na oni svet. V društvu so tudi prikrili, da ustanovni članici Slovenskega etnološkega društva dr. Mojci Ravnik niso podelili priznanja častne članice, ker se je temu priznanju odrekla, ko so ga oni odrekli meni. Sedanje društvo torej bolj spominja na kakšen skriven klan ali kliko, za katere je značilno nepregledno in tajno delovanje. Če mi bo zmanjkalo drugih tem, bom po vprašalnicah o društvih, prijateljstvih, poznanstvih in klikah, lahko pisala o Slovenskem etnološkem društvu, gradiva je več kot dovolj.

Glede na to, da so organizirali okroglo mizo »Stanovska društva kot skupnost: med znanostjo, stroko in ljubeznijo« za vse druge razen za tiste, ki so v teh petdesetih letih delali v društvu in za društvo, je popolnoma jasno, da praznovanje 50. letnice ni bilo namenjeno Slovenskemu etnološkemu društvu in povezovanju slovenskih etnologov, kar je bil eden od osnovnih namenov društva ob njegovi ustanovitvi. Beseda ljubezen v naslovu okrogle mize pa itak izzveni kot ceneni kič, ki se uporablja ob uvoženem Valentinovem.

Očitno so nekateri razumeli okroglo mizo ob 50. letnici Slovenskega etnološkega društva kot piknik, na katerega so povabili samo enega etnologa in to mentorja prof. dr. Janeza Bogataja, ki je organizatorki dr. Saši Poljak Istenič blizu, morebiti zato, ker je Portorož tako daleč od Ljubljane. A ker organizatorka ne loči med ljubeznijo in ljubiteljsko dejavnostjo in je v pismu napisala, da je z ljubeznijo mislila na ljubiteljsko dejavnost v etnologiji, me tudi to, da ni bilo na okrogli mizi nobenega bivšega predsednika in sploh nobenega etnologa, ne čudi več.

V uredništvu Glasnika Slovenskega etnološkega društva ne ločijo med pismi bralcev in zapisu o dogajanju na zboru članov ob 50. letnici Slovenskega etnološkega društva, ki sem jim ga poslala, čeprav mora biti na podlagi petega člena statuta delovanje društva javno, češ da so oni znanstvena revija. Ali je to res »spodbujanje kritičnega mišljenja«, ki ga propagira FF, ali samo cenzura? Tudi prispevka, ki ga je o mojem delu napisala članica društva, niso hoteli objaviti.

Vaš življenjepis beleži pester nabor pomembnih funkcij, kje ste dobili največ možnosti za delo, za spreminjanje stvari na boljše?

Kaj vse sem delala v življenju, je večji del napisano in objavljeno na spletu in drugje. Če je pa kaj od tega spremenilo stvari na bolje, nisem več tako prepričana, ker je v vse odvisno od tega, v kakšne roke pride nasledstvo.

V vseh vlogah ste ostali zvesti slovenskemu in Sloveniji?

Očitno je moje javno nacionalistično in domoljubno delovanje povezano s tem, da imam narodno zavest v krvi. Nasledila sem jo po mami, ki je delovala med vojno v narodno osvobodilnem boju, bila najprej zaprta s sestro v tržaškem Coroneju, potem pa so ju odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tudi po vojni se je zavzemala za »pravico in resnico«, a so jo v partiji za to kaznovali in je iz nje izstopila. Kolikor se spominjam, so v Portorožu takrat nasprotovali delu tedanjega predsednika piranske občine.

V Trstu je Coroneo sinonim za zapor, ime pa izhaja iz priimka škofa Tomaža Hrena, ki je imel tam velike posesti leta 1600. To je tisti škof, ki je sežigal protestantske slovenske knjige. Mama po vojni ni hodila v Trst, a mi je palačo pokazala šele pred smrtjo, takrat mi je povedala tudi, da so jo po vojni zasliševali o taborišču. Ali zato, ker se je vrnila živa? Kje so arhivi o teh zaslišanjih, če so sploh še, nisem še iskala. Bi bila pa to tema za raziskovanje, a je dr. Božidar Jezernik raje pisal o seksu v taboriščih in s tem, kot sem slišala, prizadel številne interniranke.

Ko gledate morje, na koga mislite?

Na neskončnost in na pesem, ki sem jo slišala peti po dolgem času: Buči, morje Adrijansko! Leta 1952 je bila pesem še v pesmarici Slovenske narodne, ki jo je izdala založba Lipa v Kopru. Potem pa, ko so mesta bela šla nekatera bratom Hrvatom, druga prijateljem Italijanom, na zadnje pa še ladje Splošne plovbe, kdo ve komu, je tudi pesem izginila iz pesmaric. Naključje? Po letu 1954 pa se je izgubilo tudi zanimanje za raziskovanje Slovencev ob Jadranu.

Je kozarec pol poln ali pol prazen?

Oboje, ker so nas ujeli v svet dvojnosti, svetlobe in teme, sonca in meseca, dobrega in slabega.

Svet enosti, povezanosti, skladnosti in ravnovesja ravno tako omogočajo različnost, ne pa namernega in zlonamernega uničevanja in izničevanja. Ali bomo kdaj dosegli to stopnjo, ostaja odprto vprašanje. Ne obstajajo samo človekove pravice, obstajajo tudi človekove dolžnosti in odgovornosti.

Portorož, 31.oktober 2025